Od Apač do Skopja s kolesom v sedmih dneh (1000,5 km)

Idejni vodja tega projekta je bil in ostaja  Branko Hedl iz Podgorja,  neumorni rekreativec in prizadevni član Turistično športno kulturnega društva STARI HRAST iz Zgornjega Konjišča v Apaški dolini ( povezava ).  V preteklih nekaj  letih je Branko z različnimi sopotniki že prekolesaril  poti iz Apač do glavnega mesta nekdanje Jugoslavije -  Beograda, do glavnega mesta Črne Gore -  Podgorice, do Slovenskega Primorja v dveh dneh in na Madžarsko. Tokrat se je odločil, da bo zbral ekipo somišljenikov in z njo odkolesaril do slovenske ambasade v Skopju, kjer bi ambasadorju Slovenije v Makedoniji simbolično predali majico društva Stari hrast z maskoto društva Hrastkom na njej in tako označili dosego cilja odprave.   Osnovni  načrt odprave je predvideval tričlansko kolesarsko ekipo in spremljevalno vozilo - najeti kombi z voznikom, ki bi skrbel za logistično podporo.  V prvih sedmih dneh bi prekolesarili  približno 1000 km, kolikor loči Apače od Skopja. To pomeni povprečno 143 km vsak dan! Pri tem bi prečkali Hrvaško in Srbijo ter vstopili v Makedonijo. 

V drugem delu odprave bi kolesa preselili v kombi in si kot turisti ogledali Makedonijo z Ohridskim jezerom v prvi vrsti.  Nato bi za dva ali tri dni obiskali še Albanijo, potem pa se preko Črne Gore ter Bosne in Hercegovine in ponovno Hrvaške vrnili domov. V BIH je bil poglavitni cilj obisk in ogled nedavno odkritega Titovega jedrskega zaklonišča v Konjicu.  Planirana pot za kombi je bila ocenjena v dolžini okrog 3000 km.  
Priprave za pot so se pričele že več mesecev poprej. Branko je navezal stike s številnimi sponzorji in pridobival finančna sredstva, brezalkoholne pijače, mesnine in drugo hrano. Aleks se je povezal s prvim sekretarjem slovenske ambasade v Skopju in se dogovoril za sprejem pri ambasadorju. Darko je poskrbel za logistični del priprav - voda, plin, prevoz,  oprema za taborjenje, posoda in ostalo. Jaz sem se ekipi pridružil šele dober teden pred odhodom in nisem mogel storiti več kaj dosti. Kolo sem odpeljal na vzdrževalni servis, opravil nekaj treningov v dolžini cca 100 km dnevno in upal, da bom zdržal napore tako dolge poti v družbi precej bolj izkušenih kolesarskih popotnikov.

Člani  odprave:  

1. Branko HEDL, star 49 let - idejni vodja projekta,  vodja odprave, public relations manager, večinski predvozač na kolesu , glavni kuhar, skratka Šef    

Namesto Skvikija je imel (skoraj) vedno pri sebi svojega Caterpillarja . Enkrat ga je pozabil v oštariji. Bali smo se, da ne bo preživel tega šoka. K sreči ga je odrešil Darko, ki je skupaj z Aleksom tvegal kar nekaj časa, da ga je priboril nazaj. 

2. Darko KEGL, star 44 let - voznik kombija, nabavni referent, dvorni mešalec solat, občasni taksist in avtobusar,  degustator tekočin (vseh razen vode in nafte).  Pri svojem delu je rad uporabljal prijeme, ki spominjajo na drugi znani lik iz stripov Alana Forda - seveda, to je Sir Oliver!

3. Aleks HEDL, star 23 let - občasni kolesar, vodonoša, pripravljalec solat, deklica za vse, vsestransko uporaben taboriščni delavec. Po marljivosti, značaju in ostalih karakternih lastnostih je bil izrezan -

- Alan Ford!

4. Bojan KOS, star 61 let - zahrbtni kolesar (večino časa se je šlepal za hrbti drugih, a vseeno prevozil celotno progo, morda prav zaradi tega?), pomočnik vajenca v kuhinji, smetalo pri taboriščnih opravkih (polil, razbil, raztresel  karkoli),  specializiran za delo s potepuškimi psi, pomožni navigator v turističnem delu poti,   po obnašanju (pretrpljenih mukah na trdem sedežu kolesa) še najbolj spominjal  na 

- Jeremijo!

 
Zahvaljujemo se vsem sponzorjem, ki so omogočili, da je odprava sploh uspela: 

- Arcont d.d., Gornja Radgona
- Športna oblačila Frenetic,
- Kmetijstvo Ploj Srečko
- Krovstvo Kraner Damjan
- Perutninarstvo Kegl Darko
- Henkel Slovenija, d.d. , Maribor
- Biomin
- Heinz Buhnen
- Radenska d.d., Radenci
- Najemi kombija, prevozi Marko Ornik
- Pomurske mlekarne d.d., Murska Sobota
- Frizerstvo Firšt
- MD Podgorje
- OOZ Gornja Radgona
- Gostinske storitve Lama, Jernej Lebar
- Klima Aleš Mlakar
- Družina Vinčec,  Podgorje
- Frizerstvo Nac
- Kmetijstvo Oman Leon
- Gerič Jože

- Steyer , hiša dišečega traminca, Plitvica

25.6.2014 (sreda ) 

etapa 1,  Apače – Korija (Virovitica), prevoženih 180 km, čas vožnje od 06.30 do 18.45 ure, vreme oblačno, deževno, 16 stopinj 

Ob 05.uri pride domov v Radence pome z avtom Tonček Kegl in me odpelje na zborno mesto  v Apače, pred gostilno Zver. Prideva prva, ostale udeležence odprave čakava dobrih 10 minut. Za nama prispe kuharica, odpre gostilno in vklopi radio. Čez par minut pride lastnik gostilne Jernej, ki že vstopi pri glavnem vhodu. Takoj za njim se pojavi kombi iz smeri  Podgorja. Pravi je, v njem pa sedi samo nasmejani  Darko Kegl. Kombi je Peugeot, majhen in že nabutan do vrha. Ne vem, kam bomo spravili še tri kolesa in tri ljudi, ko se bomo vračali iz Makedonije. Darko vrže  iz kombija hladilnik in s tem pridobi nekaj mesta za bolj nujno opremo. V tem trenutku prispeta še Branko in Aleks Hedl. Z njima so njuni bližnji - tast in žena, pa tudi žena voznika  Darka.  Sledi obilno fotografiranje. Nato gremo vsi v gostilno Zver.  Gazda Jernej nas počasti z zajtrkom – hrenovka in dve jajci. Jajci sta bili vrženi na oko, da ne bo pomote.  Na vrh še malo slikanja pred vhodom. Branko mi da zeleno sponzorsko majico in vsi trije kolesarji se pridno nastavljamo objektivom  v  uradni opremi odprave.

Ob pol sedmih opravimo slovo od najdražjih in odrinemo na skoraj  1000 km kolesarjenja. Naš  cilj je Skopje, glavno mesto Makedonije.  Planirana ruta je naslednja:  Ormož - Varaždin - Koprivnica - Virovitica - Vinkovci - Šabac - Topola - Kragujevac - Niš - Vranje - Kumanovo - Skopje. Podvig nameravamo opraviti v sedmih dneh, ne glede na vremenske okoliščine.   Prvi se odpravi na pot Branko, sledi mu Aleks, kot zadnji v koloni vozim jaz. Ceste so prazne, danes je državni praznik v Sloveniji in tudi na Hrvaškem - Dan državnosti.  

Vreme je oblačno, cesta je še mokra od dežja ponoči. Celo noč je deževalo, prenehalo je šele okrog 4.ure zjutraj.  Pogoji za vožnjo so odlični, ni prevroče, ni premrzlo, ne pada z neba. Proti  Gornji Radgoni se Branko na čelu zažene kot utrgan. Najprej vozimo okrog 25 km/h, tik zatem  drvimo 28 km/h in kaj kmalu  letimo že preko 30 km/h. Komaj sledim  kot zadnji v koloni, čeprav vozim v zavetrju. Aleks vozi oblečen samo v majico s kratkimi rokavi in kratke hlače. Na kolesu nima blatnikov in voda iz luž na cesti mu brizga po hrbtu.  Precej te vode pa dobim v faco tudi jaz, saj vozim le nekaj centimetrov za njegovim zadnjim kolesom.

V klanec proti Radgoni (Gornja Radgona - 3.529 prebivalcev, nadmorska višina 209 m)  mi obadva zbrišeta naprej in dohitim ju šele pred rdečim semaforjem pri avtobusni postaji. Na Petrolovi črpalki prekontroliramo zračnice. Nafudamo jih na 5 atmosfer in takoj je vožnja postala malo lažja. Le na vsaki  jami ali izboklini na cesti te butne v ta zadnjo, da je veselje.  Skozi Radence zdrvimo tako hitro, da se še ozreti ne utegnem proti  domu. Ko se bližamo Križevcem, počasi pričenja rositi. Oblečemo anorake in v rahlem dežju nadaljujemo proti Ljutomeru (Ljutomer - 3.419 prebivalcev, 174 m/ nm). V Križevcih Darko stopi v pekarno in nabavi kruh ter pice za vsakogar. V Ormožu (Ormož - 2.151 prebivalcev, 216 m/nv)  se ustavimo pod nadstreškom na bencinski  črpalki in vedrimo. Branko se preobleče v deževne cunje in si natakne še anorak.  Aleks je že ves posinjel  od mraza, a vseeno vztraja v kratkih rokavih na vseh štirih udih.  Pravi, da bo šel do meje na kolesu, potem se bo preselil na toplo v avto. Darko ponudi vsakemu kos pice, jaz privlečem iz domačih zalog liter borovničevca. Steklenica kroži naokrog in še Darko kot šofer malo omoči usta. Treba bo naprej, čeprav še vedno rosi. Okrog 9. ure smo na mejnem prehodu Ormož. Oba policista – Slovenec in Hrvat – nas pričakata skupaj na naši strani meje. Le bežno ošvrkneta ponujene osebne izkaznice in že smo na mostu s Hrvaško.  Drava je visoka in kalna od močnega dežja ponoči.

Hrvaška meri 56.542 km2 in je po površini več kot dvakrat večja od Slovenije, katera meri 20.273 km2. Na Hrvaškem živi 4.290.000 prebivalcev, kar pomeni  gostoto naseljenosti 79/km2. Država je pridobila neodvisnost dne 25.6.1991. Glavno mesto države je Zagreb, šteje okrog 784.000 prebivalcev. Uradna valuta je kuna, ki šteje 100 lip. Menjalno razmerje  1 eur = 7,61 kun.  Hrvaška je izrazito katoliška država, saj v njej živi preko 86% rimokatolikov, 4,5% je pravoslavnih, 1,5 % pa muslimanske vere.  Hrvaška je srednje razvita država, BDP na prebivalca po kupni moči znaša 16.780 USD (podatek iz leta 2007 - Slovenija 28.373 USD). 

Pri spomeniku braniteljem mostu v naši minivojni z JNA je položen šopek cvetja. Takoj za mostom zavijemo v levo, proti Varaždinu (Varaždin - 38.839 prebivalcev, 147 m/nv). Pri vasi Strmec se Branko spomni, da je nekoč tukaj bila neka bližnjica in na njegovo povelje zavijemo v levo med vasi. Prihranimo kak kilometer, ko se malo pred Varaždinom zopet vrnemo na glavno cesto. V mestu Varaždin se Aleks spoka s kolesa in končno spravi na toplo. Do sem smo prevozili 68 km, vozili smo tri ure in 15 minut.

Z Brankom nadaljujeva sama, skoraj ves čas je spredaj on in mi reže zrak. Vozi zelo močno, komaj mu sledim. Vsakih  par minut moram prestaviti in malo »abzicati« da zopet zagrabim priključek za njegovim hrbtom. Voziva ves čas 26-27 km/h, čeprav dežuje vedno močneje in piha zoprn veter.  Do Koprivnice imava dobrih 50 km, kar bi v običajnih pogojih najbrž zmogla v dobrih dveh urah  in pol. V tem dežju pa le stežka.  Darko se ustavlja ob poti na vsakem mestu, kjer je le možno in naju slika, slika. Iz tega posnetega materiala bomo lahko po vrnitvi domov zmontirali celovečerni film!  

Pada vedno močneje in oba z Brankom pričneva prezebati v mokrih oblekah. Po prevoženih 110 km se ustavimo v imperiju Šimunič, v vasici Drnje, le malo pred Koprivnico.  Lastnik firme ima veliko prevozniško podjetje, trgovino z gradbenim materialom, vidimo tudi ogromno skladišče lesa, zraven pa še bife s picerijo. Pod nadstreškom skladiščne hale poiščemo zavetje. Preoblečemo se v suhe cunje, popijemo nekaj ognjene vode, nato pa se spravimo na toplo v gostilno. Aleks pobere slike iz fotoaparata in jih spravi na računalnik, jaz se spravim na internet in preverim vreme.  Kaže slabo, za Slavonijo je napoved dež z 90% verjetnostjo vse do 18. ure  zvečer. Šele takrat se verjetnost za dež zmanjša na 55%. Kot se izkaže kasneje, je bila napoved žal  povsem točna.  Ko dež nekoliko poneha, se odpravimo naprej proti Koprivnici. Po nekaj kilometrih se Darko ustavi na primernem mestu ob cesti in na hitro si skuhamo kosilo. Topli obrok naju z Brankom malo ogreje in nama da nekaj novih moči, tako da po krajšem počitku prevoziva Koprivnico (24.809 prebivalcev, 132 m/nv). Ponovno prične rositi in kmalu močno dežuje.

 V kraju Štaglinec se ustavimo pri gostilni in poiščemo zavetje pod nadstreškom. Ker po pol ure še vedno ne preneha deževati, se preselimo v notranjost gostilne. Naročimo pijačo in pričnemo s kartanjem. Sopotnike naučim igro Srca ali z drugim imenom Pikova dama in po štirih učnih krogih se lotimo prave igre za točke za osvojena  mesta po vsaki končani igri do 101. Ta tekmovalni sistem obdržimo potem vse do konca odprave.  Po dobri uri kartanja dež le nekoliko poneha. Zaprosimo natakarico, da napravi nekaj posnetkov s fotoaparatom, potem pa midva z Brankom zopet sedeva na kolo, Darko in Aleks pa se s kombijem odpeljeta naprej proti Pitomači , da nam poiščeta primerno prenočišče.  

Do Pitomače imava dobrih 44 km vožnje. Že po nekaj prevoženih kilometrih se ponovno ulije in oba sva takoj premočena do kože. Suhih cunj nimava več in ne preostane nama drugega kot da voziva naprej.   Prevoziva večja kraja Virje in Djurdjevac, okrog 17. ure sva v kraju Pitomača (5.712 prebivalcev, 106 m/nv) in zaman se ozirava naokrog, da bi kje uzrla Darka s kombijem.  Oba sva lačna, brez pijače in premražena. Kaj storiti? Stati na dežju ne moreva. Telefona nimava s seboj, ker bi ga v tem vremenu zagotovo uničila. Denarja nimava. Torej kreneva naprej, proti Virovitici in upava, da bo Darko našel prenočišče kje blizu. Po dobri uri zmrzovanja na kolesu le zagledava Darka pred neko hišo na levi strani ceste, v kraju Korija, par kilometrov pred Virovitico.   Ves sem trd od mraza, boli me tazadnja, mišice na nogah mi gorijo,  a vseeno sem vesel, da sem zmogel tako naporno etapo. Ko pogledam na števec, ta pokaže 180 prevoženih kilometrov, od tega vsaj 130 km v dežju. Moj osebni rekord za prevožene kilometre v enem dnevu, pa tudi Branko pravi, da je to njegov osebni rekord. 

Gostiteljica z rahlo eksotičnim imenom Zorka  je dama v zrelih letih, ki se sprva opravičuje, da ni najbolj urejena, ker nas ni pričakovala. Po par izrečenih vljudnih komplimentih z naše strani se le malo odtaja in z veseljem "cugne"  ponujeni  borovničevec. Tudi ona privleče na dan svoje zaloge doma pridelanega alkohola in kaj kmalu se z Brankom ogrejeva na delovno temperaturo.  Malo se pošalim z gostiteljico in fantje mi že namigujejo, da se  bom moral zakleniti v sobo, če želim imeti ponoči mir…  Naše sobe so v prvem nadstropju, oprema  je zdelana in dotrajana.  Vendar za ponujeno ceno res ne smemo pričakovati kaj več. Topel tuš se zelo prileže. Razobesimo mokre cunje na sušenje, v z vodo prepojeno obutev pa natlačimo časopisni papir. Po večerji v lastni režiji se odpravimo na več kot zaslužen počitek.  Prvi dan kolesarjenja je uspešno za nami. Kljub dežju smo planirani cilj presegli za dobrih 20 km. 

26.7.2014 četrtek

etapa 2, Korija pri Virovitici – Vinkovci, 157 km, vreme sončno, 20 stopinj, vožnja od 06.30 do 18.30 ure

Vstajanje je Branko zaukazal za ob 6.uri. Seveda ga brez (glasnega) dajanja neumestnih pripomb pridno  ubogamo. Stlačim še vedno mokre cunje v kovček, obujem napol mokre copate in oblečem zadnji suhi komplet perila. Start etape  je ob 06.30 uri. Poslovimo se od prijazne gostiteljice in njene hčerke, ki jo je gospa Zorka doslej ljubosumno skrivala pred nami. Za ogrevanje bomo vsi trije prevozili kakih 30 km, šele potem si bomo prislužili zajtrk. Že po nekaj minutah vožnje  smo v mestu Virovitica (22.618 prebivalcev,122 m/nv), ki je od Korije oddaljena 6 km.  Mišice v stegnih se počasi le ogrevajo in vožnja postane prav prijetna. Sonce dobiva moč in prijetno greje ter suši še vedno vlažne kolesarske hlače na meni. Ko le Branko ne bi tako podil… Prav prileglo bi se mi malo panoramske vožnje, med katero bi lahko vsaj malce razbremenil zadnjo plat z visenjem na pedalih. Branko pa konstantno goni 26-27 km/h in vso preostalo moč porabim, da ne padem iz zavetrja za Aleksom. Občasno prevzame vodstvo tudi Aleks, le jaz ne upam naprej, ker se bojim, da bom prehitro omagal poleg teh dveh korenjakov.  

Na poljih po Podravini opazujemo velike njive koruze, žita, soje in tobaka, ponekod tudi sončnic. V Virovitici je tovarna tobaka, ki je del Tobačne tovarne iz Rovinja.  Za Virovitico sledi vsaj 6 km dolga vožnja skozi razvlečeno naselje Suhopolje. Vas ima več kot 6.000 prebivalcev, kar je več kot jih premore kar nekaj slovenskih mest.  To je tipična slavonska vas, večina hiš je zloženih tesno ob glavni cesti. Vse stavbe so od ceste ločene z globokim jarkom, v katerega se stekajo odpadne vode, vključno s fekalijami. Do vsake hiše vodi ozek most preko tega kanala. Gorje tistemu kolesarju, ki bi v nepazljivosti zdrknil s ceste. Gotovo bi se zabil v enega izmed teh mostov, potem pa še okopal v gnojnici.  Na naši desni se skoraj ves čas vožnje po Posavini  razteza Prirodni park Papuk, ki meri 336 km2. Najvišji vrh tega hribovitega področja je hrib Papuk z nadmorsko višino 953 m.  

Tik pred krajem Slatina (14.000 prebivalcev, 155 m/nv)  nas le nekaj minut pred 8.uro ustavi Darko, ki je medtem že skuhal kavico na plinskem gorilniku in pripravil vse potrebno za zajtrk iz lastnih zalog. Na camping mizici, katero imamo s seboj, se znajdejo kruh, marmelada, pasteta, sirni namazi. Večinoma gre za izdelke, s katerimi so različni sponzorji podprli našo odpravo.  Trije camping stoli so takojci  zasedeni s srečnimi lastniki, meni preostane le 10-kilska plinska bomba, saj kot novinec v ekipi in nepoučen nisem poskrbel za svoj lastni stol. Sedenje na bombi  mi ne povzroča kaj dosti več težav kot trdi kolesarski sedež. Uboga rit! Pozabil sem tudi na jedilni pribor. O tem, kako sem vseeno prišel do njega, pa več ve Darko, v nekaterih krogih znan tudi kot Sir Oliver (Hallo Bing, rabiš morda kakšne žlice?) .  Po zajtrku so dolgi rokavi  odromali nazaj v kombi, saj je sonce že prijetno grelo. Na vrsti je bilo sušenje mokrih kolesarskih majic od prejšnjega dne. Že po nekaj minutah vožnje je bila majica suha.  

V kraju Kozice, prvi vasici za mestom Slatina, je Darko opazil neko perutninarsko farmo in seveda takoj odhitel dol z glavne ceste na klepet s poklicnim sotrpinom. Mi trije pa smo medtem opazili ob cesti parkirano oklopno vozilo, ki predstavlja svojevrsten spomenik hrvaški  "domovinski vojni". Gre za tovorno vozilo, ki je bilo najbrž kar v kaki kleparski delavnici oblečeno v 1 cm debel  železen oklep, v katerem je bilo nekaj strelnih lin. S tako improviziranimi oklepniki se je hrvaška vojska borila proti zelo dobro opremljeni jugoslovanski vojski. Seveda smo spomenik temeljito poslikali in izmenično pozirali pred njim. 

Pokrajina je tukaj iz ravnine že prešla v blago valovito in deloma pogozdeno krajino, pričeli so se prvi klanci in spusti.  Klanci so bili dolgi in precej položni, tako da vožnja navkreber ni bila prehudo naporna. A vseeno je bilo treba kar nekajkrat menjati vse do najnižje prestave, da smo klance zmogli. Opazil sem, da klanci Aleksu še posebej ležijo, saj je razlika med njim in nama "starejšima in modrejšima"  na vsakem klancu kar hitro naraščala. Ob 11.30 uri smo pripeljali v vasico Donja Motičica, kjer nas je Darko s kombijem že čakal pred vaško oštarijo. Ob zadnjem srečanju pri  Slatini mu je Branko zadal ukaz, da naj najde gostilno s pivom in wifijem in Darko je, kot vselej prej in tudi kasneje,  domačo nalogo nemudoma vestno izpolnil.  Preko Skypa sem se javil domačim in preveril vremensko napoved. Obetala nam je lepo vreme vsaj do konca tedna.  Medtem sta se Aleks in Branko vneto slikala s simpatično natakarico, ki kar verjeti ni mogla, da resno mislimo goniti kolesa kar do Skopja.  

Malo sem se opogumil, ker sem se v gostilni spočil in prvikrat sem poskušal krajši odsek prevoziti kot prvi v koloni. Takoj sem začutil moč nasprotnega vetra in kar hvaležen sem bil Branku, ko je po kakih 6 kilometrih naporov opazil, da nam hitrost pojema in se  vnovič zavihtel na čelo kolone.  Že drugega dne so se pojavile prve okvare na kolesih. Aleks je polomil pedale na gonilkah. Meni se je polomil zadnji blatnik, ko sem pri sestopanju s kolesa z nogo nerodno brcnil vanj . 

Na koncu vasi Donja Motičica  je Darko našel prostor za počitek in kuhanje kosila na nekem dovozu do vikendice.  Iz kombija smo povlekli camping opremo - mizo, tri stole in rezervni  stol, napolnjen s plinom. Branko je pripravil kuhalnik in skuhal kosilo, špagete z vnaprej pripravljeno polivko. Z Aleksom sva  medtem pripravila  in narezala zelenjavo za solato. Zabela za solato je bila vselej v pristojnosti Darka, ki nikakor ni skoparil z bučnim oljem in soljo, s kisom pa je prav pretiraval (vsaj po mojem mnenju, druga dva kolesarja sta tako razsipniško  početje s kisom  očitno odobravala).  Toplo sonce in ograjo čisto pri roki smo izkoristili, da smo tja navesili vse preostale mokre cunje in naše začasno prebivališče je kmalu izgledalo kot kak ciganski tabor.  Še zlasti, ker je bila tudi notranjost kombija podobna Nagasakiju 10 minut po padcu tiste bombe.  Darku se je zazdelo, da bi lahko lastnika vikendice motilo, da smo se zasidrali na njegovem dovozu in se je odločil, da ga gre povprašat za dovoljenje v  hiško, dobrih 100 m oddaljeno od ceste. Ni in ni ga bilo nazaj. Medtem pa je pripeljala  z avtom lastnica vikenda in skušala zaviti domov. Ni šlo, kajti dovoz je bil temeljito zaseden z vsem našim premoženjem v razsutem stanju. Tako je parkirala na majhnem koščku trave, ki smo ji ga na hitro spraznili in se peš odpravila domov.

V tem se je vrnil Darko in povedal, da smo povabljeni na kozarček k lastnikoma vikenda. V pogovoru se je izkazalo, da sta gostitelja po izgubi službe v Vinkovcih  na podedovani kmetiji  v tej vasici postavila na noge veliko plantažo robid in se pričela ukvarjati s pridelavo vina iz teh robid.  Ogledali smo si njuno res vzorno in moderno opremljeno klet ter seveda poskusili tudi robidovo vino. Ob odhodu smo jima poklonili našo sponzorsko pridobljeno 70% slivovko v mali flaški (kot se za tak strup spodobi)  in steklenico dišečega traminca našega priznanega vinarja Steyerja, prav tako sponzorja odprave.  Onadva pa sta nam podarila steklenico domačega žganja.  Darko je kupil nekaj steklenic robidovega vina za domov.  

Po tem prijetnem srečanju smo se mimo Đakova (20.219 prebivalcev, 100 m/nv) odpeljali proti  Vinkovcem, našemu današnjemu cilju.  

Vinkovci so veliko in sodobno urejeno mesto.  Mesto šteje 32.029 prebivalcev, nadmorska višina znaša le še 78 m.  Izkopanine dokazujejo, da je bilo to mesto naseljeno že 7.000 let pred našim štetjem. V rimskih časih je bilo tu naselje Cibalia, važno križišče na poti iz Poetovia (danes Ptuj) do Singidunuma (Beograd).  V mestu je močna lesna industrija in opekarstvo. 

Darko nas je s kombijem počakal pri odcepu z glavne ceste in odpeljal do jezer v predmestju Vinkovcev. Gre za večje odslužene gramozne jame, v katerih je sedaj lepo urejeno mestno kopališče.  Parkirali smo kolesa in skušali najti odprt barček, a ga ni bilo. Branko je slikal pokrajino in naju z Aleksom. Ni še dobro zaprl fotoaparata, ko ga je že  "nazijala" ena izmed kopalk, ki je s starejšim možakarjem sedela na obali, tik za nama z Aleksom.  Branko sprva sploh ni razumel, kaj ženska hoče od njega. Domačinka mu je povedala, "da oni nisu pravi par i da ne želi vidjeti svoje slike na Facebooku". Zahtevala je, da ji Branko pokaže posnete slike in ko se je s svojim tajnim ljubimcem res našla na zadnjih nekaj  posnetih fotkah, je zahtevala, da Branko te slike takoj izbriše.  Tako se je tudi zgodilo. 

Malo smo pobarali naokrog , kje smemo postaviti šotore in eden izmed nadebudnih ribičev nas je napotil na svojo njivo detelje na drugi strani jezera.  Na hitro smo iz kombija zmetali v deteljo opremo, potrebno za kuhanje večerje, nato pa se je trojica junakov odpravila na plavanje v najbližje jezero.  Jeremija se je medtem ukvarjal z bojem proti prizadevnim komarjem, ki bi se radi mastili z njegovo srčno tekočino (alkohol, v sledovih tudi kri). Velika doza Autana je zalegla le za nekaj minut, potem pa so komarji neusmiljeno nadaljevali  s početjem, za katero so najbolj nadarjeni. Obrambe ni bilo. 

Po kopanju smo povečerjali, zopet smo uničevali lastne zaloge. Po večerji je sledilo nekaj rund kart. Ob tem početju smo skušali istočasno kar najbolj nadoknaditi izgubljeno tekočino preko dneva.  Ko so komarji postali le prehudi , smo pobegnili na varno v šotore. Branko in jaz sva kaj hitro postavila svoje enojčke, Darko in Aleks pa sta nekaj časa tuhtala, kako bi pravilno povezala platno in zložljive palice v kolikor toliko uporabno prenočišče.

Tik pred trdo temo jima je le uspelo in v taboru je življenje zamrlo. Le občasno  je tišino presekal  kak smrčljaj, drugače pa je v okolici jezera zavladal nočni mir. 

27.6.2014, petek,

etapa 3,  Vinkovci -Trbušac, 133 km,  vreme sončno, 26 stopinj, vožnja od 06.45 ure do 19. ure 

Zjutraj smo na hitro pospravili šotore, zmetali opremo v kombi in se že ob 06.45 uri odpravili na današnjo etapo. Planiramo priti vsaj do šljunkare Tabanovič, bivše gramoznice, kjer je sedaj jezero.  Do tja imamo 110 km.  Do meje med Hrvaško in Srbijo moramo prevoziti le še 34 km poti, tam je mejni prehod Tovarnik.  Darko nas ustavi ob cesti kakih 10 km pred mejo.  Za zajtrk si privoščimo ocvrta jajca. V ponev je glavni kuhar narezal še klobaso, od nekdaj znano pod imenom pasja radost.  Povrhu dobimo  vsak še lonček kavice z mlekom. Kdor želi, si lahko privošči repete.  Ob 8.15 uri nadaljujemo pot proti meji. Ceste na Hrvaškem so dobre, večinoma boljše kot so regionalne ceste po Sloveniji. Asfalt je gladek, na velikem delu poti je kolesarski pas, ločen s polno črto od vozišča.  Promet je danes močnejši kot včeraj.  Ob 08.45 uri pripeljeva na mejni prehod Tovarnik. Darko s kombijem ostane v vrsti vozil, midva z Brankom se z kolesi zlahka prebijeva na čelo kolone.  Na hrvaški strani meje ni nobenih problemov, brez besed naju spustijo ven iz države.  

Ko pripeljem do kabine na srbski strani meje, mladi policistki molče pomolim osebno izkaznico. Ona jo pogleda, vidi, da sem iz Slovenije in vpraša: "Kuda?" Odvrnem ji, da grem v Skopje. Ona me premeri od glave do peta in se začudi: "Ovakav? A gde ti je prtljag?". Razložim ji, da smo štiričlanska ekipa in da spremljevalno vozilo stoji zadaj v koloni. Potem me brez vprašanj pusti naprej.  Branko za menoj se s simpatično policistko spusti v daljši klepet in kar nekaj časa ga čakam par deset metrov za mejno črto.  Sem se že bal, da bom moral sam do Skopja. … Medtem je Darko napravil nekaj posnetkov mejnega prehoda in državnih tabel na prehodu. Ko je pripeljal do carinika na srbski strani, ga je ta okregal kot paglavca in zahteval od njega, da takoj  zbriše vse fotografije, ki jih je posnel na meji.  Brisanje slik postaja že naša stalna praksa. Upam, da bomo sploh kakšno sliko še spravili do doma.  Na primernem mestu ob cesti se za par minut ustavimo, da se malce spočijemo od stroge mejne kontrole  in se psihično pripravimo na nove razmere, ki nas čakajo v Srbiji. 

Takoj za mejo ugotovimo, da smo res v drugi državi. Cesta v trenutku postane katastrofalno slaba, na predpotopnem asfaltu so luknje, zaplate in razpoke, da je najbolje kar vstati s sedeža in voziti stoje na pedalih. Med vožnjo opazujemo vozni park, ki je opazno slabši kot na hrvaški strani meje.  Veliko je stoenk in yugotov, pa tudi starudij vseh drugih pasem. Posebno zanimanje zbujajo  fosilni delovni stroji, prevozne žage, traktorji in kombajni oldtimerji.

Druga značilnost Srbije, ki takoj pade v oči, je izredno veliko potepuških psov. Velika večina  teh psov je majhne postave, so večinoma črni ali črno-beli. Kot da bi vsi izvirali od istega očeta. Tretja značilnost pa je slaba skrb za okolje. Povsod po ulicah in naokrog hiš so nametane smeti.  Le pri malokateri hiši je urejena zelenica.  Samo vrtovi so izjema od tega pravila, ti so lepo obdelani. Veliko je divjih odlagališč smeti, nekatera med njimi  so izredno velika in iz njih se običajno kadi, ker te smeti tudi sežigajo. Zaradi teh smeti bo Srbijo nekoč v prihodnosti še bolela glava, saj bo taka smetišča zmeraj teže sanirati.   Posebnost Srbije so tudi pokopališča. Na njih najdeš marmorne objekte velikosti  vrtne ute in tudi prave palače iz marmorja. Kot da bi v teh vrtnih utah prirejali pojedine ali piknike v čast umrlim. Ljudje v Srbiji pa so izredno topli in prijazni. Še posebej, ko vidijo po zastavici na Brankovem kolesu, da prihajamo iz Slovenije. Skoraj vsi Srbi moškega videza so služili vojsko v Sloveniji ali pa imajo koga od sorodnikov, ki živi med nami.  

Republika Srbija meri  88.361 km2 in je po površini več kot štirikrat večja od Slovenije.  Njeno prebivalstvo šteje 7.237.000 ljudi, od tega jih 1.282.000 živi v glavnem mestu Beogradu.   BDP po kupni moči je v letu 2007 znašal samo 7.234 USD, kar je precej manj kot na Hrvaškem.  Prva srbska država je nastala na tem območju že v 7. stoletju, na kar so Srbi upravičeno ponosni. Od leta 1459 pa vse do prvih srbskih uporov pod vodstvom Karadjordja  v začetku 19. stoletja je bila celotna Srbija pod turško oblastjo. To se čuti še danes, saj je v Srbiji kar nekaj muslimanskih mošej. Srbska denarna enota je dinar, ki ima 100 par, menjalno razmerje pa je 1 eur = 115 din.  

Po nekaj kilometrih kolesarjenja se pripeljemo v prvo srbsko mesto - Šid  (12.825 prebivalcev, 113 m/nv). Na začetku mesta z Brankom opaziva spomenik letalcem iz II.svetovne vojne  in se odločiva, da ga poslikava.  Darko pred nama se ob 09.45 uri ustavi pri kafani "Kod Jorana", zato tudi midva z Brankom  parkirava bicikle pred gostilno, odloživa čelade na balanco in se usedeva na senčni vrt. Natakarico povprašam, katere vrste piva imajo in našteje mi kar nekaj vrst. Naročim nikšičko pivo za vse. Po par minutah se vrne ter pove, da ima le tri nikšička piva. Torej naročimo tri nikšička in še dva staropramena, ker je medtem k nam prisedel  sosed  iz bližnje vulkanizerske delavnice. Pozanimamo se za wifi in vulkanizer pove, da ga v tej kafani nimajo, da ga pa ima on doma  in da je njegov dom le dve hiši naprej. Tako se s pivom in dvema prenosnima računalnikoma vred vsi preselimo na njegov vrt.  Pivo je hladno in poceni, saj stane le 120 dinarjev, kar je dober evro.  Ko sva se z Aleksom naveličala surfati po internetu in ko je bila steklenica prazna, smo krenili dalje.  

Takoj za Šidom smo v kraju Kukuljevci prehiteli dva kolesarja, ki sta bila otovorjena s potnimi torbami in zato počasnejša od naju dveh,  ki sva imela prtljago varno spravljeno v Darkovem kombiju. Dogovorili smo se, da gremo skupaj na pivo v prvi naslednji gostilni. Tako smo se dobili v gostilni v kraju Laćarak. Povedala sta, da sta iz Zagreba, oba bivša športnika rokometaša. Peljala bosta do Beograda, kamor pridejo njune žene z avtom, nakar se bodo skupaj vrnili domov. Prvo rundo sta častila onadva, zato se je spodobilo, da smo drugo rundo častili mi. Branko je naročil špricer in dobil v kozarcu dva deci vina,  pol litra mineralne vode pa posebej v steklenički. Ker je pridno klepetal s Hrvatoma, tega seveda ni opazil. Tako je najprej spil vse vino in se čudil, kako močne špricerje delajo Srbi. Potem je šele opazil slatino in jo spil povrhu. Pri drugi rundi se je že odrezal bolje in si sproti mešal gemišteka.  

Po dobri uri počitka smo se ločili od obeh Hrvatov, ki sta odpeljala proti Rumi. Mi smo odkolesarili proti Sremski Mitrovici (31.738 prebivalcev, 82 m/nv)  in tam zavili na jug, proti Šabcu. V kraju Kuzmin smo preko nadvoza  prečkali avtocesto Zagreb - Beograd, malo za Sremsko  Mitrovico smo prišli še do reke Save. Še dobro, da je bil prav na tem mestu postavljen most čez reko, drugače bi tam že res veliko Savo le težko prebredli.  Nekaj kilometrov za Mitrovico smo se ustavili in pripravili kosilo. Kuhar Branko nam je zakuhal juhico in popekel meso v ponvi, ostala ekipa pa je medtem marljivo pripravljala mešano solato s paradižnikom v glavni vlogi. Počitek nam je kar prav prišel, da je popito pivo izpuhtelo iz glav in nog.  Pri  kosilu je Branko opazil, da ni njegovega telefona. Očitno ga je pozabil  v gostilni, kjer smo sedeli na pijači s Hrvatoma. Dogovorili smo se, da gresta Darko in Aleks s kombijem nazaj v Laćarak in skušata najti mobitel, midva z Brankom pa nadaljujeva z vožnjo  s kolesi proti gramoznici Tabanovič in Šabcu, počakava pa pri kraju Zvezd, če naju povratnika prej ne dohitita. Ko sva prišla do odcepa za gramoznico, sva se odločila, da je za konec etape sonce še previsoko, zato sva se odpeljala kar naprej.  Po dobri uri vožnje po  mestoma zelo slabi cesti sva pripeljala v Šabac (54.111 prebivalcev, 78 m/nv). Šabac je upravno in gospodarsko središče pokrajine Mačve in je močno industrijsko mesto.  Najbolj znana tovarna je Zorka, kemijska industrija, znan pa je tudi rokometni klub Metaloplastika,  v katerem je nekoč igrala vrsta odličnih jugoslovanskih rokometašev, na čelu z bratoma Vujović.  V Šabcu sva se z Brankom nekoliko izgubila in mesto zapustila pri obvoznici na jugu, namesto na vzhodni strani mesta  ter si s tem pridelala nekaj dodatnih kilometrov poti.   

Takoj za Šabcem prideva z Brankom v kraje, koder so pred nedavnim divjale močne  poplave. Globoko pod cesto opaziva strugo potočka, v katerem je vode le toliko, da bi ga še otrok z lahkoto preskočil. Blizu potoka pa je hiša, na kateri se vidi, da so bila pred kratkim pod vodo okna in vrata še preko zgornjega roba. V tem  potočku se je nivo vode dvignil za več kot 3 metre! Domačini so nama kasneje povedali, da je močno deževalo nepretrgano 4 dni in da je potoček narasel do te višine v dobrih 15 minutah. Ljudje niso imeli časa rešiti niti živine.  Eden od domačinov je pripovedoval, da je eno izmed krav peljal po stopnicah na betonsko streho štale, ostalih dvajset krav pa je samih odšlo po stopnicah za njima in so se tako rešile. Ko se je voda umaknila, so morali krave z viličarjem spraviti s terase!    

Ko sva se z Brankom vzpenjala po kar strmem in precej dolgem klancu od Šabca proti kraju Mišar, naju je sredi klanca dohitel starejši možakar na kolesu. Pohvalila sva ga, kako dobro vozi v klanec, pa se je nasmejal in povedal, da sva prva, ki sva pohvalila njega. Vsi ostali mu pravijo, kako dobro kolo ima. Seveda sem takoj pomislil, da ima zagotovo Branko mnogo boljše kolo, kot pa je moje…  Med vožnjo navkreber nama je povedal, da mu je ime Dule in da ga po tem vzdevku poznajo vsi daleč naokrog. Star je 70 let in vsak dan prevozi s kolesom po teh klancih več kot 40 km. Ni čudno, da je tako nabit z močjo za vožnjo v hrib. Vojsko je služil med alpinci v Bohinjski Beli. Povedal nama je še, da je Mišar kraj, znan iz srbske zgodovine, saj se je leta 1806 tukaj bila bitka proti Turkom in Srbi pod vodstvom Karadjordja so dosegli pomembno zmago.   Po nekaj skupno prevoženih kilometrih je Dule zavil na desno in se vrnil proti Šabcu.

Midva pa sva nadaljevala proti kraju Zvezd, kjer sva po dogovoru nameravala počakati na Darka in Aleksa s kombijem. Vendar so naju dolgi klanci utrudili in ko sva ob cesti zagledala manjši park s klopcami in mizami, sva se odločila za krajši počitek .  Postavila sva kolesa v senco dveh velikih hrastov in ugotovila, da sva na še enem zgodovinsko pomembnem mestu.  Tukaj pod tema dvema večstoletnima hrastoma je leta 1806 Karadjordje Petrovič blagoslovil svojo vojsko in orožje, popi pa so molili za tiste vojake, ki se iz bližnje bitke s Turki ne bodo vrnili živi. Krajani so v spomin na ta dogodek postavili spominsko tablo in razgledni stolpič ter uredili spominski park. V parku je tudi pipa s tekočo pitno vodo.  Z Brankom sva se odločila, da bomo prenočili kar tukaj, seveda v šotorih.  

Potem pa se je začelo.   Prvi se je s traktorjem pripeljal možakar močnejše postave, ki je vozil seno. Ustavil je traktor  na poljski cesti ob parku in prisedel k nama z Brankom.  Povedal nama je, da mu je ime Dragan Simeunovič in da ima v bližnjem kraju Vladimirci tovarno čevljev, ki zaposluje preko 80 ljudi. Pogodbeno sodeluje s Planiko iz Turnišča, zanje šivajo zgornje dele čevljev. Poleg tega ima še več kot 10 ha veliko kmetijo, katero obdeluje predvsem ob popoldnevih. Branko mu je rekel, da bi radi tukaj kempirali, vendar ne vemo, koga naj vprašamo za dovoljenje. Povedal nama je, da sva vprašala pravega, saj je on tudi predsednik občinske skupščine in da naj kar brez skrbi prenočimo tukaj. Povedal nama je tudi nekaj zgodovinskih dejstev o teh dveh hrastih.  Po popitem kozarčku žganjice se je Dragan odpravil proti domu, vendar je obljubil, da se zvečer še vrne na obisk. 

Z Brankom sva zlezla na razgledni stolp in zrla proti Šabcu, da bi videla, kdaj bosta pripeljala druga dva udeleženca odprave. Pripeljala sta se šele po dobre pol ure čakanja. Povedala sta, da Brankovega telefona v gostilni nista našla. Menda je bila v službi že druga natakarica, pa tudi gostov ni bilo nobenih. Tako sta brez haska porabila čas in bencin.  Postavili smo šotore v senco velikih hrastov in skuhali kosilo na plinskem gorilniku. Po kosilu smo se usedli za mizo in zmešali karte za prvo partijo.  Še nismo odigrali dveh štihov, ko se je z traktorjem pripeljal še drugi možakar, skupaj z 11-12 let starim otrokom. Pustil je traktor v mrtvem teku in prisedel k naši mizi. Povedal je, da mu je ime Zoran in da se piše Simeunovič. Torej prav tako kot njegov predhodnik. Na vprašanje je pojasnil, da sta sicer v nekem daljnem sorodu, da pa se seveda poznata, ker sta oba iz Vladimircev.  Tudi on je služil vojsko v Sloveniji in to leta 1990 v Ceršaku, v karavli na  slovensko-avstrijski meji. Z Brankom sta se nato nekaj časa pogovarjala o ljudeh iz okolice Ceršaka, ki jih poznata oba. Zoranu so se oči kar solzile, ko je obujal spomine na nepozabno leto, ki ga je prebil v Sloveniji. Spominjal se je odličnih stikov z lokalno skupnostjo, športnih srečanj z domačini, obiskov domačih, prostih izhodov. Vsaj trikrat se je poslovil, pa zopet prišel nazaj k mizi in nadaljeval z obujanjem spominov. Seveda smo mu vmes pridno nalivali v kozarec.  

Komaj se je Zoran s sinom dokončno poslovil od nas, že se je vrnil Dragan in s kartanjem spet ni bilo nič. Po nekaj minutah se nam je pridružil še drugi Dragan, ta je vaški veterinar. In še malce kasneje je prišel še tretji Dragan. To je Rom, ki živi v opuščeni hiši nasproti parka. Lastniki te hiše so pomrli in Dragan z občine mu je dovolil, da se tam naseli. Za odškodnino pa Rom skrbi za park, pobira smeti in kosi travo. Ker so nas ves čas napadali komarji, se je Dragan ponudil, da zakuri in na ogenj vrže nekaj plastike, da bi dim odgnal komarje. Komaj smo ga prepričali, da naj tega ne počne, drugače bi nam v taboru smrdelo celo noč. Vsi trije Dragani so ostali pri nas pozno v noč in s kartanjem ta večer ni bilo nič. Med našim klepetom je Darko odšel v trgovino v Vladimirce, da bi nabavil še nekaj piva in kruh za zajtrk. V trgovini je ponovno srečal Zorana in ta je vztrajal, da nam plača ta nakup. Povedal je, da ga moramo ob naslednjem obisku Srbije obvezno poklicati kak dan prej, da nam bo spekel ovco in pripravil sprejem, kot se spodobi. "Občinski" Dragan pa je med ostalim povedal, da je pred kratkim njegov sin slavil 18. rojstni dan in da je on zanj organiziral zabavo, na katero je povabil preko 800 ljudi. Povabil je celo vas, v kateri živijo in tudi celo vas, iz katere je rodom njegova žena. Pa še nekaj poslovnih prijateljev in se je nabralo tako število. 

Ko so Dragani odšli, smo se na hitro umili pri pipi. Med tem pripravljanjem na počitek sta Aleks in Darko kar naprej omenjala izgubljeni mobitel in bockala Branka z njim. Močno se mi je zazdelo, da tukaj nekaj smrdi, še zlasti ko sem opazil, da se po vsakem takem zbodljaju spogledata in na skivaj muzata. A sem bil raje kar tiho. Bomo že jutri videli, kako se bo ta zadeva z mobitelom razpletla. Počasi smo se spokali v spalne vreče in komarji so ostali brez posla. Tretji dan je bil uspešno za nami. Tokrat smo prevozili samo(!) 133 km. 

28.6.2014, sobota,

etapa  4,  Trbušac - Topola , 110 km,  vreme sončno, 28 stopinj,  vožnja od 06.45 ure do 17.15 ure 

Danes je v Srbiji velik verski  praznik - Vidovdan.  Na ta dan Srbi praznujejo  obletnico  bitke na Kosovu , ko je leta 1389 po velikih izgubah na obeh straneh turški sultan Murat izgubil bitko in življenje proti  srbski vojski pod poveljstvom  kneza Lazarja, kateri je prav tako padel v boju. Turki so šele po dveh letih nadaljnjih bojev  zaradi vrste izdaj zavzeli Srbijo in ji potem vladali več stoletij. 

Prazniku navkljub smo vstali že ob 5.15 uri in na hitro pospravili taborišče.  Še nekaj posnetkov pod dvema hrastoma z našo maskoto - Hrastkom in že ob 6.uri sva bila z Brankom zopet na kolesih. Aleks se je  žal odločil, da bo ta dan pričel v vožnjo v kombiju.  Pogrešala bova njegovo pomoč pri rezanju zraka.  Cesta od Šabca dalje je odlična, pravkar so jo renovirali. Po 8-9 prevoženih kilometrih pri kraju Debrc zavijeva na lokalno cesto proti Ubu. Vrstijo se klanci in dolgi spusti, cesta pa je od Debrca in vse do Uba obupno slaba. Prav oddahneva si,  ko prideva do mesta, kjer naju čakata Darko in Aleks. Onadva sta nekje med potjo  nabavila papriko po sistemu Sir Oliverja.  Med 7. in 8.uro imamo zajtrk, potem nadaljujemo v troje, na kolo se spravi tudi Aleks.   Cesta je še naprej obupno slaba in trpljenje zadnje plati se povečuje z enormno stopnjo.  Nekje pred Ubom dohitimo voznika, ki sam poriva starega golfa. Ostal je brez bencina, ker se njegov sin s tem golfom samo vozi, tanka pa nič. Zadeva mi je od nekod znana, samo se ne morem spomniti, od kod.   Branko stopi s kolesa in prične porivati, Aleks pa vodi dve kolesi. Ko poprimem tudi jaz,  kmalu pririnemo golfa do bližnje črpalke.  

Ob 9.uri se pripeljemo v mesto Ub (6.164 prebivalcev, 92 m/nv).  Za nami je dobrih 33 km vožnje po slabi cesti in razbite zadnjice terjajo počitek.   Ub  je zelo zanimivo mestece. Stari in zanemarjeni deli mesta se izmenjujejo z novimi in sodobnimi stavbami. Le vozišče ostaja kriminalno slabo. Ustavimo se na moderno opremljeni bencinski črpalki, kjer imajo poleg pump še bife z wifijem. Najprej nafudamo gume na kolesih, ki so se že kar precej spraznile od Radgone. Od mehkih 3,5 atm jih spravimo nazaj na trdih 5 atmosfer. V bifeju želimo naročiti velika piva, 0,5 litra. Prijazna natakarica nam pove, da lahko v bifeju dobimo samo mala piva, 0,33 litra. Če želimo velika, jih moramo kupiti na črpalki in spiti zunaj bifeja, na cesti. Pošalil sem se in ji rekel, da bom veliko pivo držal pod mizo, da ga nihče ne bo opazil, pa je povsem resno povedala, da so povsod kamere in da si tega ne upa. Tako smo naročili 5 malih tuborgov. Zopet so imeli na zalogi samo tri in preostali dve pivi sta bili spet druge znamke. Kaže, da povsod počistimo zaloge redkih vrst piva. V bife smo navlekli razdelilce in kable ter napolnili baterije na obeh računalnikih in vseh fotoaparatih.  Potem smo se odpravili naprej po mestu. Pri železninarju sta Branko in Aleks kupila nove pedale za Aleksovo kolo. Kmalu zatem smo krenili naprej, proti Lajkovcu in Lazarevcu. Na vrhu klanca malo pred Lajkovcem smo se ustavili na avtoodpadu v kraju s slovenskim imenom Bistrica, kjer sta nam dva mlajša fanta posodila orodje. Aleks in Branko sta dokaj hitro zamenjala pedale na kolesu,

jaz pa sem medtem skušal navezati stike s psi čuvaji, ki jih je bilo naokrog  po starih avtomobilih videti vsaj 5 ali 6. Vsi so mi kazali zobe in renčali, zato sem hitro odnehal in jim tako dokazal, da pametnejši res vedno popusti prvi.  

Po dobri uri in pol vožnje smo prišli do Ibarske magistrale in nekaj kilometrov vozili po njej. Promet je bil kljub prazniku izredno gost in s kolesi smo se stisnili povsem na desni rob, še za belo črto. Tovornjaki so trobili in švigali tesno mimo. Prav oddahnili smo si, ko smo pri kraju  Petka zapustili magistralo in se po lokalnih cestah pripeljali v mesto Lazarevac (23.551 prebivalcev, 168 m/nv).  Takoj za Lazarevcem se prične vsaj 6 km dolg vzpon in skoraj celo uro smo se mukoma vzpenjali proti vrhu klanca. Med tem sta nas prehitela dva domača kolesarja. Enega smo po dobrem kilometru ponovno ujeli. Povedal je, da kolesari, da bi shujšal in po treh mesecih vsakodnevnega vzpenjanja po teh klancih je shujšal že za 30 kg.  Koristen podatek, morda bom tudi jaz shujšal za kakih 30 dek do vrha klanca. 

Aha, da ne pozabim! Sredi dneva sta se Aleks in Darko ponovno spomnila na izgubljeni Brankov telefon. Aleks je stopil do kombija, se vrnil z nečim v roki in napravil nekaj fotk. Branku se je sicer zazdelo nekaj sumljivo, a mu ni takoj potegnilo. Ko je pa je čez nekaj sekund opazil Darka, kako se reži na stežaj, je le izdavil proti Aleksu: "Daj, pokaži mi, s čim si to slikal?". Težko je opisati izraz sreče na njegovem obrazu, ko  je Aleks izza hrbta privlekel izgubljeni in ponovno najdeni mobitel. Menda ga je iz gostilne že odnesel neki domačin in ga želel podariti svojemu sinu. A ker v njem ni bilo SIM kartice, žal ni bil takoj uporaben. In najbrž se je prav zaradi tega vrnil v žep presrečnega lastnika.  

Okrog 13.ure nas je pričela gruditi lakota in odločili smo se, da si na praznični dan privoščimo razkošno kosilo v kaki pečenjari. Ustavili smo se v obcestni gostilni Mali raj v kraju z zanimivim imenom Partizani in povprašali za hrano. Povedali so nam, da so pri njih specializirani za roštilj, če pa želimo pečenega jagenjčka ali odojka, je 7 ali 8 km naprej odlična pečenjara, kjer pripravljajo tovrstno hrano. Presenečeni nad tako pošteno informacijo smo se soglasno strinjali, da bomo tokrat jedli grill ploščo, pečenje pa preložili za kdaj kasneje. Gospodinja naj je svetovala, naj naročimo ploščo za tri osebe, ker so plošče tako velike, da plošče za 4 osebe najbrž ne bomo zmogli. In imela je prav. Tudi ploščo za tri smo štirje ne tako slabi jedci komaj zmazali. Na plošči so bili čevapčiči, pleskavica, prekajena vešalica, pikantne klobasice in še kos lepo zapečene vratovine  za vsakega. Pa šopska solata, krompirček in po dve pivci za mirne živce. Branko  je namesto piva raje testiral njihovo vinsko klet.   Cena je bila več kot zmerna, za vse te dobrote smo plačali 30 evrov in še dvesto srbskih dinarjev.  Po dobri uri predaha smo se nekaj minut po 16.uri podali na pot proti Arandjelovcu. Cesta je valovila gor in dol po vrhu gričevja, povsod ob cesti pa smo videvali številne delavnice za obdelavo marmorja in granita. V bližini Arandjelovca (24.301 prebivalcev, 268 m/nv)  imajo velike kamnolome, kjer lomijo granit in marmor. Kaže, da s tem kamnom oskrbujejo polovico vseh pokopališč v Srbiji. Smo že v Šumadiji in ta pokrajina je eno od bolj bogatih področij v Srbiji. Hiše so velike, lepe, mnogo je novih hiš. Zelenice so urejene, veliko je rož. Pokopališča so prav razkošno oblečena v marmorne plošče in marmorne objekte. Le cesta ostaja še naprej bolj slaba, ob njej pa pogosto opazimo velika divja odlagališča smeti.

Tudi potepuških psov je še vedno veliko. Včasih naletimo tudi na truplo povoženega psa na cesti in hitro obrnem glavo na drugo stran.  

Ob 17.uri smo v Topoli (5.422 prebivalcev, 211 m/nv). Z Brankom poiščeva križišče na obvoznici in zavijeva na cesto, ki vodi mimo mesta najprej proti Kragujevcu. Na vrhu klanca zavijem v levo, mimo parkiranega tovornjaka, s katerega je neka temnopolta Rominja prodajala lubenice. Nekaj je vpila za menoj, a se nisem zmenil zanjo. Branku pa je bilo nekaj sumljivo in se je ustavil pri njej. Povedala mu je, da ji je naš Darko naročil, da naj nas ustavi in nam pove, da nas on  s kombijem čaka v oštariji v centru Topole. Obrnili smo kolesa in se po strmem klancu odvlekli v center mesta, ki je tik pod vrhom hriba. Tam se je Darko razšopiril v senčki na vrtu gostilne in se vdajal hmeljevemu soku. Pridružili smo se mu in na brzake udušili vsak po eno pivo.  Branko je poleg gostilniškega vrta opazil telovadne naprave in med njimi tudi vrtno sobno kolo, pa je nemudoma radovednim Topolčanom pokazal svoje športne kvalitete in poziral na tem kolesu. Aleks ga je pridno fotografiral, ob tem pa ves čas vneto kolcal. Kolca že drugi dan. Kako se le ne naveliča? Po tem športnem vložku smo odkolesarili naprej na hrib proti hotelu Oplenac, kjer bo naša nocojšnja rezidenca. Hotel je na zunaj lep, a se mu zelo pozna, da je videl tudi že lepše čase. Marmorne stopnice se tu in tam majejo, zidovi so okrušeni. Veliko steklo na terasi je razbito in zlepljeno s selotejpom. Sobe so prostorne in svetle, pohištvo pa je obrabljeno. Na steni v sobi so sledovi odtrganega televizorja, kopalnica je v bednem stanju. Pod posteljo so smeti prejšnjih gostov. A vseeno bomo nocoj spali v pravi postelji, videti je snažna. V kopalnici je topla voda, wifi pa dela le v restavraciji. Na hitro se stuširam, potem se pridružim ostalim na vrtu. 

Skupaj odidemo na vrh hriba Oplenac, visok je 337 m. Za Oplenac  Srbi pravijo, da je srce Srbije. Tu je družinsko posestvo  kralja Jugoslavije, Petra I (roj. 1844 - umrl 1921).  V cerkvi svetega Djordja na vrhu hriba  je zelo lepo urejena družinska grobnica - mavzolej družine Karadjordjevič, ki je Srbiji dala šest generacij pomembnih kraljev in princev. V cerkvi je pokopanih 28 članov te družine, dve grobnici sta še prazni. Pred nekaj leti so tja pripeljali posmrtne ostanke bivšega kralja Petra II., ki je umrl v izgnanstvu v tujini.

Cerkev sv. Djordja so zgradili v letih 1911-1912. V njej je 725 fresk z motivi iz srbske zgodovine in krščanske mitologije. Vse freske so izdelane iz mozaikov, v katerih so uporabljeni koščki muranskega stekla. Te mozaike so več let izdelovali v Nemčiji.  Cerkev je oblečena v marmor iz Arandjelovca, stebri so iz marmorja iz Italije, iz slovite Carrare. Pod cerkvijo je kripta, v kateri so grobnice srbskih kraljev, vse od Štefana Nemanje dalje. V drugi svetovni vojni je streho cerkve poškodovala granata in še zdaj se vidi poškodba na freski na stropu. Lep opis te cerkve in grobnice ter številne fotografije fresk lahko najdete na strani  - povezava. 

V hiši kralja Petra I. je sedaj urejen muzej. V sosednji vili pa živi sedanji prestolonaslednik Srbije, princ Aleksander II., sin kralja Petra II, kateri je vladal Jugoslaviji od leta 1941 dalje, dokler ga Tito ni odstranil z oblasti.  Ko smo prišli do cerkve, je kustosinja mavzoleja pravkar zaklepala vrata. Zaprosili smo jo za ogled in rade volje nam je ustregla. Plačali smo ne tako poceni vstopnino in odprla nam je vrata. Na hitro nam je povedala nekaj osnovnih podatkov o cerkvi in grobnici, potem pa nas je pustila, da si sami ogledamo cerkev in kripto pod njo.  V nasprotju z napisanimi opozorilnimi tablami nam je dovolila, da freske tudi fotografiramo. Prosila je le, da ne snemamo videa in da ne uporabljamo flasha. Seveda smo jo ubogali.

Po ogledu Oplenca smo se odpravili še v mesto Topola. V prvi slaščičarni smo šli na sladoled. Žal je bil to strel mimo. Srbom se bo še opletalo, da so pregnali praktično vse kosovske Albance iz države. Sedaj nimajo več nikogar, ki bi jim delal dober sladoled. Tale sladoled iz Topole sladoledu, kot ga pripravlja Džemo v Radencih ali njegov brat v Apačah, ne seže niti do kolen. Kepice so majhne, brez okusa, polne zmrznjenih koščkov vode. Še zlasti nagravžen  je eden izmed zmazkov strupeno zelene barve, menda se mu pravi azur. Sladoled poplaknemo s pivom in zraven malo spremljamo nogometno tekmo iz Brazilije. Potem odhod v hotel. Na vrtu hotela je nek folklorni nastop. Pred kartanjem si pogledamo nekaj narodnih plesov, potem odidemo v restavracijo in ostanek koncerta poslušamo skozi odprta okna  ter kvartamo do konca nastopov ob 23.uri.  Zahvaljujoč dolgoletnim izkušnjam v tej igri trenutno vodim, za petami mi je Branko. Aleks za njim ne zaostaja veliko, Darko pa se na vse kriplje trudi znebiti se nehvaležnega zadnjega mesta.  Spali smo v dvoposteljnih sobah, cena je menda okrog 15 eur po glavi. Prijazni receptor nam je dovolil, da smo kolesa za čez noč shranili v sobici za recepcijo. 

29.6.2014, nedelja,

etapa  5,  Topola - Bovansko jezero , 145 km,  vreme sončno, 32 stopinj,  vožnja od 07. ure do 19. ure 

Ker je bila nedelja in ker smo imeli zajtrk plačan v hotelu Oplenac, smo lahko spali malo dlje kot ostale dni. Z receptorjem smo se nekako uspeli dogovoriti, da nam bodo servirali zajtrk ob 6.uri, čeprav običajno začenja kuhinja delati šele ob 7.uri. Za zajtrk smo dobili toplo lepinjo s kajmakom.  Branko in Aleks sta si v lepinji poleg kajmaka zaželela še šunko. Nama z Darkom se je topli kajmak pocedil iz lepinje takoj ko sva lepinjo nagnila malo postrani.  Popili smo še presladko kavico z malo mleka in ob 7. uri smo se s že kolesi  spustili z Oplenca v mesto Topola.  Danes ponovno vozimo vsi trije - Branko, Aleks in Bojan.  Vreme je lepo, sončno in toplo. Vožnja v jutranjem hladu je prijetna in že nekaj minut po 9.uri pripeljemo do Kragujevca, ki je približno 44 km oddaljen od današnje startne točke.  

Na začetku mesta malo ponagaja navigacija v kombiju, zato napravimo častni krog okrog mesta, potem pa le najdemo pot proti mestni tržnici. Na tržnici pustimo  kolesa pri vhodu  v varstvu treh poslovnežev. Eden na črno menjava srbske dinarje za evre, drugi prodaja srbski tobak na kilo, tretji ponuja prešvercane škatlice cigaret.  Vsi trije se pridušajo: "Momci, ne brinite. Mi ćemo vam čuvati bicikle ko oko u glavi. Samo vi idite i nabavite, što vam treba."  Tako smo se najprej odpravili na živilski del tržnice. Cene so za naše oči izredno ugodne. Lepe domače breskve so po 60 centov, marelice po evro, paradižnik 30 centov, paprika 50 centov. Lubenice so po 20 centov.  Nabavimo sadje in zelenjavo in se napotimo nazaj proti izhodu s tržnice. Tam opazimo, da prodajajo ocvrte sardelice. Naročimo si porcije po 50 centov vsaka, v bifeju čez cesto pa spijemo pivo Lav po 80 centov. Namesto sladice si privoščimo piroške.  Preden prevzamemo naša kolesa od  vnetih čuvajev koles, se skupaj z njimi še poslikamo.

Vprašajo nas, kod nameravamo naprej. Vsi so polni nasvetov, katera pot bi bila najboljša. Srbi nas pošiljajo preko Vranja, eden med njimi pa je Albanec in predlaga, naj gremo preko Kosova, ker je pot mnogo bolj zanimiva. Branko mu odvrne, da se malo bojimo negotovih razmer tam, pa ga Albanec potolaži: "Neče oni vama ništa, samo če vas sljikati."    Kljub temu smo se odločili, da bomo ubogali nasvet Srbov in se tokrat Kosovu izognili.

Kragujevac je doslej največje mesto, katerega smo obiskali na naši poti.  Mesto šteje približno 180.000 prebivalcev  in je četrto največje mesto v Srbiji - za Beogradom , Novim Sadom in Nišem. Leži ob reki Lepenici na nadmorski višini 216 metrov.  Kragujevac je gospodarsko in kulturno središče pokrajine Šumadije. Poleg poboja dijakov gimnazije v II.svetovni vojni je mesto  znano še po tovarni avtomobilov Crvena zastava. Tovarna je dolga leta izdelovala osebne avtomobile znamke fiat, od slavnega fička do stoenke in yugota. V nedavni vojni je tovarna izdelovala predvsem orožje. Vhod v tovarno je točno nasproti tržnice. Sama tovarna je ogromnih dimenzij, razteza se na površini več  kvadratnih kilometrov. Različni oddelki tovarne pa so razmetani še po širši okolici mesta.  Danes tam stoji ena najbolj modernih tovarn v Srbiji, v kateri Fiat izdeluje svoj najnovejši model 500L.

Pot iz Kragujevca vodi v strm klanec, ki je dolg več kot 6 kilometrov. Na vrhu klanca se je Darko ustavil ob cesti in nam pripravil osvežitev - hladno lubenico. Imeli smo srečo, da nas je lubenica sploh počakala, saj jo je komaj postavil na mizico, ko se je ob njem že ustavil prvi kupec in jo želel odkupiti.   Nekaj časa smo vozili po vrhu gričevja, sledil je skoraj 20 km dolg položen spust v ravnico.  Ob 14. uri smo peljali skozi Jagodino (35.589 prebivalcev 180 m/nv), lepo in  sodobno mesto v dolini Morave.  Malo pred mestom Ćuprija smo se ustavili ob cesti in pomalicali - paradižnik, doručak, sir. Počitek je kar prav prišel. Z magnezijem se borim proti "musklfibru" in krčev zaenkrat še ni. Ni pa nobenega zdravila za trdi sedež. Le s težavo pričenjam po vsakem počitku znova goniti, zmeraj več časa visim na pedalih.  Pa bo že, saj smo že preko polovice poti, do večera bo za nami že preko 700 km prevožene poti.   

Okrog 16.ure pripeljemo v mesto Paračin (25.292 prebivalcev, 238 m/nv).  Ne ustavljamo se, danes bi radi prenočili ob Bovanskem jezeru, malo pred Aleksincem.  Do Aleksinca pa imamo še okrog 50 km kolesarjenja.  Okrog 19. ure pripeljemo do kraja Ražanj,  kjer je v bližini odcep ceste za kraj Bovan in Bovansko jezero. Do tega akumulacijskega jezera je še 15 kilometrov ozke asfaltirane ceste. Biciklom odmontiramo prednja kolesa in jih zložimo v kombi. Do jezera se bomo peljali s kombijem in se jutri zjutraj vrnili na mesto, kjer smo zaključili današnjo kolesarsko etapo. 

Ob cestah ni nobenih oznak, zato sledimo poti za Soko Banjo in spotoma preverjamo smer pri mimo vozečih domačinih s traktorji. Takoj za vasico Bovan se malo povzpnemo v hrib in tik za vasjo že opazimo veliko vodno površino.  Bovansko jezero je akumulacijsko jezero na manjši  gorski rečici, nahaja se na nadmorski višini cca 240 metrov.  Dolgo je 8 km, široko 500 m, največja globina pa dosega 50 metrov.  Zgradili so ga leta 1978, z namenom zadržanja hudournih voda  in pridobivanja pitne vode za mesto Aleksinac.  Ob jezeru so rekreativne površine, namenjeno je tudi za ribolov. Ob jezerski obali so terase. Na eni izmed gornjih teras parkiramo kombi in si postavimo tabor. Ostali trije si takoj navlečejo kopalke in gredo na kopanje.  Voda je dokaj hladna, zato mi kopanje ne diši preveč. Namesto tega raje postavim šotor in poberem večje smeti v okolici tabora ter jih znosim v kontejner blizu ceste.  Potepuški pri se že klatijo naokrog, a jih ne maram krmiti, da jih ne bi privabil še več.  Ob jezeru je nekaj vikend hišk, na terasah nekaj šotorov, ob vodi pa večinoma le ribiči. Turizem semkaj še ni našel poti.

Skuhamo si večerjo. Po večerji sledi kartanje. Kmalu po 22. uri pa nas premaga utrujenost in zavlečemo se v šotore. 

30.6.2014, ponedeljek,

etapa 6,  Bovansko jezero - Grdelička klisura (motel Džep) , 133 km,  vreme sprva sončno, 34 stopinj, popoldan nevihta,   vožnja od 07. ure do 18.30 ure 

S kombijem smo se odpeljalo nazaj do glavne ceste, natančno na mesto, kjer smo prejšnji dan zaključili s kolesarjenjem. Zmontiramo prednja kolesa nazaj na bicikle in točno ob 07.uri krenemo na pot proti mestu Aleksinac (17.171 prebivalcev, 258 m/nv). Danes ponovno vozimo vsi trije, tudi Aleks si je zopet zaželel na kolo.  Mestu se izognemo po desni, zahodni strani, saj trenutno ne čutimo nobenih potreb po hrani ali pijači. Do mesta vodi rahli klanec, obvoznica pa se spušča v dolino. Izbira je torej več ali manj samoumevna - seveda gremo navzdol.  Na obrobju mesta vidimo bencinsko črpalko in Aleks nenadoma začuti neustavljivo potrebo, da bi se usedel na WC školjko. Zapeljemo proti črpalki in ugotovimo, da je postavljena ob avtocesti. Z močno in  visoko žično ograjo je ločena od ceste, po kateri smo se pripeljali mi. Na kovinskih vratih tik pred našim nosom - seveda so trdno zaklenjena - visi listek, da so vrata namenjena samo zaposlenim na črpalki in da morajo biti po nalogu policije vselej zaklenjena. Ko se Aleks obupano ozira naokrog, kje v bližini bi lahko nemudoma rešil svoj problem, se nas usmili eden izmed pumpa boyev in nam odklene vrata ter nas spusti do kraja, kamor še cesarji hodijo peš. Bil je že zadnji trenutek. 

Po tem olajšanju smo se odpeljali naprej po obvoznici in to kmalu obžalovali. Po dobrem kilometru kolesarjenja smo se namreč pripeljali na vstopno postajo avtoceste in vestna uslužbenka cestninske postaje nas je brž napodila nazaj v smeri, iz katere smo se pripeljali.  Morali smo nazaj do bencinske črpalke odrešitve in tam poiskati  odcep na lokalno cesto, ki vzporedno z avtocesto vodi proti Nišu.   Takoj za mestom se prične dolg klanec, katerega vrh smo dosegli nekaj minut pred 9.uro. Tu smo se ustavili in si skuhali zajtrk. Potem smo navrgli še kavico z mlekom in pest piškotov. Pri zajtrku so nas lačno opazovali potepuški psi, med njimi tudi mati psica s tropom malih psičkov. Seveda so danes tudi oni zajtrkovali z nami. Po zajtrku smo vozili skozi kraj Gornja Toponica, kjer smo tik ob cesti  opazili norišnico - oziroma psihiatrično bolnišnico, kot se temu kraju bolj učeno reče. Ta objekt je bil neizmerno všeč Darku. Poslikal ga je z vseh strani in ga potem vse naslednje dni potovanja omenjal vsaj dvakrat ali trikrat dnevno.  Ponavadi je komu napisal napotnico za tjakaj. V bližini tega kraja je Darko nabavil svežo zelenjavo pri domačinki na improvizirani stojnici kar ob glavni cesti. Ta paradižnik in paprika sta zrasla na domačem vrtu in sta mnogo boljšega okusa od tiste zelenjave, ki jo običajno kupujemo v trgovinah. 

Ko smo se bližali večjemu mestu Niš (183.000 prebivalcev,  195 m/nv), ki je tretje največje mesto v Srbiji  in leži ob reki Nišavi, smo izvedli kratko anketo o željah posameznikov v zvezi z ogledom mesta. Ker se je večina prisotnih  odločno izrekla proti temu ogledu, smo nameravali odkolesariti kar mimo mesta. To se nam seveda ni popolnoma posrečilo in čez dobre pol ure smo se že motali po predmestnih ulicah, zatrpanih z nekakšno bolšjo tržnico in zelenjadarskimi štanti. S pomočjo cestne navigacije smo nekako le razpletli štreno in se rešili mesta.

Polni novih moči smo zdivjali proti kraju Malošište. A nismo prišli prav daleč. Na levi strani ceste je stal Darko ob kombiju in nam mahal, naj zavijemo na dvorišče stavbe, ob kateri je parkiral. Ko smo zapeljali na dvorišče, smo videli, da je v stavbi predstavništvo ptujske Perutnine, podjetja, s katerim Darko poslovno tesno sodeluje. Seveda se je želel oglasiti in pozdraviti tam zaposlene. Komaj smo stopili s koles in si sneli čelade, že nas je pozdravila Slovenka, doma s Ptuja, ki je že skoraj 30 let zaposlena v tem predstavništvu v Srbiji.  Ponudila nam je kavico in sok. V pogovoru nam je opisala okolico Niša in naštela kar nekaj turističnih točk, ki jih vsekakor moramo obiskati ob povratku nazaj domov. Komaj smo ji dopovedali, da se bomo vračali preko Črne Gore in Bosne ter da si bomo predlagane dele Srbije ogledali kdaj drugič. Izkoristili smo priložnost in uporabili njihov wifi. Njej in njeni sodelavki smo podarili tudi nekaj pijače, ki smo jo vozili s seboj še od doma.   Šele po dobri uri pogovora smo se uspeli odtrgati od Slovenke, ki bi očitno rada še kar naprej klepetala z nami. Najbrž ne sliši vsak dan slovenskega jezika.

Do Leskovca imamo še dobrih 30 kilometrov. Cesta je betonska, špranje med posameznimi bloki nas butajo v zadnjo plat. Nasprotni veter je zelo močan. Le s težavo prvi v koloni dosega hitrost 15 ali 16 km/h. Voziti zadaj je precej lažje, le občasno moraš zavrteti pedale. Na čelu se menjavamo malo bolj pogosto kot običajno. Tudi Branko že začenja čutiti vročino v nogah, tudi on se vse pogosteje preseda na sedežu in večkrat visi na pedalih gonilk. Pa je njegov sedež tapeciran tako, da je proti mojemu mehak bolj kot je jogi proti iverni plošči. V Leskovac  (63.1865 prebivalcev, 228 m/nv) se privlečemo okrog 15.ure popoldan. Na vsak način moramo preveriti, ali je res, da se v tem mestu dobijo najboljši čevapčiči v Srbiji. Branko na začetku mesta povpraša enega izmed mimoidočih, kje lahko najdemo dobro ponudbo čevapčičev. Ta mu odvrne, da so najboljši čevapčiči in tudi pleskavice v Leskovcu, s tem pa tudi na celem svetu, zagotovo v lokalu Bibac, na leskovački avtobusni postaji. Moramo peljati kar naprej čez mesto, tik pred nadvozom pa zaviti desno na avtobusno postajo. Tam bomo našli gostilno Bibac. 

Res smo ubogali njegov nasvet in brez težav našli ta lokalček. Ko sem kot prvi pripeljal okrog ovinka, sem presenečeno zagledal Bibaca. Kiosk dimenzij 3 x 4 metre, na njem napis fast food. To naj bil ta slavni lokal??? Ne more biti res.  Za tem lokalčkom sem videl napis Restavracija in začel sem preverjati, ali ni morda naš svetovalec mislil te restavracije. Ne, ni. Restavracija je bila zaprta. Nič, poskusimo torej srečo pri Bibacu. Naročili smo štiri porcije čevapov in dve kili piva v veliki plastični steklenici. Čez par minut prijazna natakarica pokliče prvega izmed nas. Mene. "Šta češ kao prilog?" Izbral sem si: "Luka i tucanu papriku!". Zmetala mi je osem čevapov v toplo lepinjo, jih potresla s posušeno in stolčeno rdečo papriko ter dodala pest narezane čebule. Zagrizel sem v lepinjo in onemel. Božansko! Takih čevapčičev doslej še nisem jedel. Pa sem jedel že zelo dobre čevapčiče z ovčjim mesom v Bosni, najprej v Travniku, kasneje tudi na Baščaršiji v Sarajevu. Ti si bili boljši, mnogo, mnogo boljši. Tisti čevapčiči, ki jih pri nas v Sloveniji prodajajo kot leskovački čevap, so navadna prga proti temu, kar sem imel sedaj v ustih.  V naslednjih dveh-treh minutah so prišli na vrsto še ostali trije iz naše ekipe in vsak si je izbral priloge po svojem okusu - kajmak, ajvar, gorčico, čebulo, papriko. In vsi so utihnili, ko so zagrizli v prvi čevapčič. V popolni tišini smo pojedli vsak svojo porcijo. Bili smo siti. In navdušeni. Malo smo pokomentirali okus. In kmalu smo se strinjali, da ne moremo prej iz Leskovca, dokler ne poskusimo še pleskavice. Naročili smo še dve pleskavici in si jih razdelili na pol med štiri ljudmi. Z užitkom smo pomlatili še te in jih zalili z naslednjo plastenko piva. Od sedaj naprej smo se pripravljeni stepsti z vsakim, ki bi upal trditi, da v Leskovcu pri Bibacu ne pečejo najboljših čevapov na svetu.  In cene? Skoraj zastonj. Pleskavica ali porcija čevapčičev stane 130 dinarjev, 2 litra piva 200 dinarjev, za evro pa dobiš 115 dinarjev.     

Ob 16.30 uri smo odrinili naprej, proti Surdulici in Vranju. Cesta je tukaj odlična, le promet je zelo močan. Vozimo po stari cesti bratstva i jedinstva, ki je povezovala Beograd in Skopje. Tovornjaki nas prehitevajo zelo na tesno, le redkokdo počaka za nami, če nam nasproti pripelje drugo vozilo. Moramo zelo paziti, da se držimo povsem pri desnem robu vozišča. Vožnja pa je hitra, ker tudi naklon terena nekoliko pada. Vozimo blizu 30 km/h. Na desni strani vidimo ves čas gradbišče nove avtoceste, katera bo vkopana v strm breg nad reko Moravo. Na nebu se zbirajo črni oblaki. Še pred večerom bo deževalo. Dobro bi bilo, če bi do takrat našli kako prenočišče.

Dohiteli smo zanimivega kolesarja. Pred seboj je imel veliko prikolico, polno natovorjeno z vrečami iz jute, v katerih je bila ogromna količina praznih plastenk. Branko se je ustavil pri njem in poklepetal z njim. Kolesar Bora mu je povedal, da vsak dan nabere polno prikolico teh plastenk in jih odpelje na odpad. Tam mu zanje plačajo toliko, da na mesec morda zbere za 150 evrov. In od tega potem živi. Službe ne more dobiti nikjer, saj je nezaposlenost v tem koncu večja kot 50%. Pri kraju Grdelica zapeljemo v sotesko, imenovano Grdelička klisura.   Cesta  in reka Južna Morava sta stisnjeni med visoke hribe z obeh strani.  V kraju Predejane je bencinska črpalka in motel, pred njim je markirana množica tovornjakov in tudi osebnih vozil. Podobno, kot je bilo včasih pri nas na Trojanah. 

Pričenja rositi. Kmalu se ulije kot iz škafa. V tem na desni zagledamo motel. Takoj zavijemo na dvorišče in se skrijemo pod streho. Zapiha močan veter in vodo nosi po celi terasi. Ljudje, ki so prej jedli in pili na tej terasi, s krožniki vred izginejo v notranjost lokala. Grem do recepcije in šefa motela (Motel Džep) povprašam za proste sobe. Pove, da še imajo prostor in da bi za dve dvoposteljni sobi z zajtrkom zaračunal 70 evrov. Odločim se, da bomo ostali tukaj, saj v takem vremenu ne moremo nikamor več, ura pa je itak že šest popoldan.  Ko ostalim povem, da bom častil spanje tukaj, si olajšano oddahnejo. Gotovo si nihče ni več želel kolesariti pod noč v dežju in potem prebiti noč pod šotori kje na mokrem travniku. Počakamo, da se dež malo umiri in pospravimo kolesa v klet. Potem šefu prinesemo osebne izkaznice in čakamo, da nas bo vpisal v knjigo gostov. To se mu nikakor ne posreči, ker ga drugi gostje in natakarji neprestano motijo. Zato se spravimo za eno izmed miz in mečemo karte. Cene v tem motelu so povsem evropske. Dve pivi staneta 560 dinarjev, kar je skoraj 5 evrov. Ko pridemo na vrsto za vpis v knjigo, receptor ponovno hoče vedeti, kdaj smo vstopili v Srbijo in na katerem mejnem prehodu. Še dobro, da smo si to sploh zapomnili.  Sobe so lepe, posteljnina je videti čista. Kopalnica je solidna. Le wifija nikakor ne uspem povezati v internet, čeprav je signal odlične kvalitete. Zato zaspim, dokler Darko na sosednji postelji ne zažene cirkularke. Potem se bolj premetavam kot spim vse do jutra.

1.7.2014, torek,

etapa 7,  Grdelička klisura (motel Džep) - Skopje , 142,5 km,  vreme sončno, 35 stopinj,   vožnja od 07.15 ure do 18. ure  

V motelu Džep smo počakali na zajtrk, potem pa smo si priborili kolesa iz kleti in se pripravili na zadnjo etapo. Danes bomo prestopili srbsko - makedonsko mejo in vozili vse do Skopja. Za jutri smo dogovorjeni za obisk na ambasadi, točno uro sprejema bomo izvedeli šele jutri. Danes je Aleks ostal v kombiju, do makedonske meje sva kolesi vozila sama z Brankom.  Od motela Džep do Vranja sva vozila kar po cesti bratstva i jedinstva. Cesta  je dobre kvalitete in vozila sva zelo hitro. Na nekaterih mestih so bili obvozi, ker v neposredni bližini gradijo novo avtocesto in na njej  podvoze ali nadvoze za obstoječo cesto.  Na enem delu sva se vozila kar po sveže asfaltiranem vozišču nove avtoceste. Asfalt je bil še topel in kolo se je kar malo lepilo nanj. Mestu Vranje (55.502 prebivalcev, 127 m /nv)  smo se izognili in vozili naprej proti  meji. Nekaj minut čez 10.uro dopoldan smo bili v Bujanovcu (12.011 prebivalcev, 348 m/nv).  Darko je zapeljal kombi v avtopralnico, nato pa smo vsi štirje odšli na malico. Poučeni z izkušnjo iz Leskovca smo šli na pleskavice v kiosk hitre prehrane na avtobusno postajo. In zopet zadeli pravo. Pleskavica je bila odlična. A vseeno ne tako dobra kot tista v Leskovcu. Cene so bile še vedno enake. Pleskavica 150 din, 2 litra piva 200 din. Najbrž so glede cen v dogovoru z Leskovčani.

Nekaj kilometrov pred mejnim prehodom sva z Brankom opazila Darka ob cesti, kako se pogovarja s skupino domačinov. Zapeljala sva do njih in izvedela, da je mejo možno prestopiti samo na mejnem prehodu na avtocesti. Mejni prehod na stari cesti so zaprli in tam prehod meje ni več možen. Še dobro, da se je Darko pozanimal, drugače bi zopet tratila kilometre zaman. Zavila sva na avtocesto in dobrih 6 kilometrov vozila po avtocesti, povsem po skrajnem desnem robu odstavnega pasu. Začuda se to nikomur  od voznikov  ni  zdelo neobičajno, nihče nama ni trobil ali žugal. Na mejni prehod Tabanovce smo prispeli nekaj minut čez poldan.  Na srbski strani meje si nismo upali vzeti fotoaparatov v roke. Ko pa smo prišli na nikogaršnjo zemljo med obmejnima tablama z napisi obeh držav, smo se skupinsko fotografirali. Na makedonski strani meje smo šli v špeditersko gostilnico. Darko je šel menjat denar. Srbskih dinarjev v menjalnici niso marali. Za en evro pa je dobil 60 makedonskih denarjev (oznaka den).  

Republika Makedonija meri 25.333km2 in je le malo večja od Slovenije, njeno prebivalstvo pa šteje skoraj enako število duš kot  Slovenija - nekaj malega preko 2 milijona. Glavno mesto države je Skopje, ki šteje približno 515.000 prebivalcev. BDP po kupni moči v Makedoniji znaša 10.112 USD in je nekoliko večji od BDP v Srbiji. Skopje je moderno in zelo lepo urejeno mesto. Še posebej je zanj značilno izredno veliko število kipov, ki krasijo ulice in trge tega mesta. Ostala večja mesta v Makedoniji so še Bitola ( 100.000 prebivalcev), Prilep (65.000), Kumanovo (70.000), Ohrid (45.000) in Tetovo. V zahodnem delu države, v okolici Gostivarja in Tetova prevladujejo Albanci, pretežno muslimanske veroizpovedi (35% vsega prebivalstva). Ostalih 65% Makedoncev je pravoslavne vere. Makedonija je neodvisna država od leta 1991 dalje. Ima pa težave z mednarodnim priznanjem, ker Grčija nasprotuje uporabi imena Makedonija v nazivu države. 

Ko smo si na mejnem prehodu dovolj odpočili, smo krenili naprej, proti Kumanovu. Sedaj se nama je na kolesu pridružil tudi Aleks. V predmestju Kumanovega smo se usedli na vrt prve gostilne in čakali na postrežbo. V lokalu ni bilo nikogar. Počakali smo nekaj minut in že nameravali odriniti naprej, ko je po ulici pritekel mlajši fant in nam postregel. Takoj za njim so prišli še drugi radovedni domačini. Naročili so si vodo in čaj. Ramazan je, muslimanski post. Muslimani 40 dni, letos še vse do 26. junija podnevi spoštujejo ta post. Pijejo le vodo, ne uživajo hrane in ne kadijo. To nadoknadijo ponoči, do sončnega vzhoda.  V tem delu Makedonije Albanci prevladujejo. To se vidi tudi po ošiljenih minaretih mošej, ki so tukaj v vsaki vasi.  

Kumanovo je dolgo in razvlečeno mesto. Kar nekaj časa porabimo, da se prebijemo skozenj. Na drugi strani mesta zagrizemo v dolg klanec. Zopet sem na čelu in Branko se nikakor ne odloči, da bi me zamenjal, čeprav mi močan nasprotni veter močno zbija hitrost. Čaka, da bom zaprosil za menjavo. Čutim to in ne maram reči, naj me kdo od njiju malo zamenja.  Raje močneje pritisnem na pedale.

Na vrhu klanca, v naselju, se ustavim in predlagam krajši počitek, da pretegnem noge in spočijem zadnjo plat. Branko se razumevajoče nasmehne. Ve, kako se počutim. Za nami je skoraj 1000 km sedenja na trdem kolesarskem sedežu in neprestanega poganjanja pedalov, marsikdaj tudi v veter in v klanec.  Ob 16.uri popoldan smo na vrhu klanca, kjer je veliko smetišče. Po smetišču brska ogromen trop potepuških psov. Potepuški psi v Makedoniji so veliki, mnogo večji od psov v Srbiji. Ponavadi so po dva ali trije skupaj, včasih tudi večje krdelo. Vendar niso nevarni, so izredno prijazni. Če zavpiješ nad njim, se vsak vrže na hrbet in pomoli vse štiri v zrak ter cvili.  

Nekaj sto metrov za smetiščem se odpre lep razgled. V daljavi vidimo stolpnice Skopja, pod nami pa je idilična muslimanska vasica z ošiljenim minaretom. Ob njej je tipično muslimansko pokopališče, ki se zelo razlikuje od razkošnih srbskih grobnic. Tu so samo majhni, slab meter visoki, koničasti,  betonski ali kamniti stebri, ki označujejo grob. Včasih sta 2, včasih 4 na enem grobu, ponekod tudi samo eden. Ustavimo se na primernem mestu ob cesti in malicamo. 

Skopje je tik pred nami, da večera pa je še veliko časa. Ne mudi se nam več nikamor. Spustimo se po dolgem klancu v dolino in kar naenkrat smo v predmestju Skopja. 

Skopje je največje mesto Makedonije, saj šteje preko pol milijona prebivalcev. Vsak četrti Makedonec živi v Skopju. Mesto je stisnjeno med reki Vardar in Treska,  obkoljeno je s hribi. Zaradi tega  ima zelo podolgovato obliko, široko je le par kilometrov, v smeri od vzhoda proti zahodu pa se razteza v dolžini 30 kilometrov.  Mesto obstaja že od rimskih časov (Scupi).  Skopje je leta 1963 prizadel katastrofalni potres, v katerem je bilo preko 1000 človeških žrtev, mesto pa je bilo skoraj v celoti porušeno. Še danes stoji stara železniška postaja, na kateri je znamenita ura, ki se je ustavila v trenutku potresa. Ostale znamenitosti  Skopja so trdnjava Kale, kamniti most, stara čaršija, Milenijumski krst na hribu nad mestom, rimski akvedukt in rimske izkopanine ter ogromno število kipov, ki so razsuti povsod po mestu. 

Pred odhodom na pot smo imeli v načrtu, da bi prenočili v kampu  v vasici Indjikovo, tik pred Skopjem. V Makedoniji smo zvedeli, da je ta kamp že opuščen in da tam ni več možno prespati. Domačini so nas napotili, da naj poiščemo skopsko letno kopališče, kjer naj bi kamp Saraj ob jezeru Treska še deloval. Vendar pa je to kopališče povsem na drugi strani mesta, med rekama Treska in Vardar.

Odločili smo se, da našo kolesarsko odpravo zaključimo, saj smo že v Skopju in smo cilj dosegli. Tako smo pri Avtokomandi kolesa zložili v kombi in se z avtom odpravili na iskanje prenočišča. S pomočjo navigacije smo kamp kaj kmalu našli in ugotovili, da je tudi ta kamp zapuščen. Nekaj ribičev ob jezercu pa nam je povedalo, da lahko kampiramo ob vodi in da nas nihče ne bo preganjal. Utaborili smo se na vrtu neke sicer zaprte restavracije. V restavraciji je igral radio in gorela je luč, vsa vrata v objekt pa so bila zaklenjena. Najbrž je lastnik želel prepričati mimoidoče, da je nekdo notri, da ne bi kdo skušal vlomiti. Postavili smo šotore in si na vrtu restavracije organizirali jedilnico. Potem smo si skuhali topli obrok in posneli reportažo o zadnjem dnevu potovanja.

Pogledal sem na števec kolesa in ugotovil, da smo po njegovem mnenju na poti do Skopja prevozili 971 km. Šele doma pri preverjanju poti pa sem opazil, da zadnji dan kolesarjenja najbrž nisem dosledno vklapljal števca, saj mi je Google Maps pokazal, da smo zadnji dan prevozili več, kot sem si zabeležil sproti. Zadnja etapa od motela Džep do Skopja je merila 142,5 km, skupno pa smo prevozili 1000,5 kilometrov.
 

dan	start	cilj	km	skupno	ur	start ob	cilj ob
25.jun	Apače	Korija (Virovitica)	180,0	180	12,15	6:30	18:45
26.jun	Korija (Virovitica)	Vinkovci (kopališče)	157,0	337	12,00	6:30	18:30
27.jun	Vinkovci (kopališče)	Trbušac (dva hrasta)	133,0	470	12,15	6:45	19:00
28.jun	Trbušac (dva hrasta)	Topola (Oplenac)	110,0	580	10,30	6:45	17:15
29.jun	Topola (Oplenac)	Bovansko jezero	145,0	725	12,00	7:00	19:00
30.jun	Bovansko jezero	Grdelička klisura (Džep)	133,0	858	11,30	7:00	18:30
1.jul	Grdelička klisura (Džep)	Skopje	142,5	1000,5	11,00	7:00	18:00

2.7.2014, sreda, sprejem na slovenskem veleposlaništvu v Skopju 

V sredo zjutraj smo si v parku kopališča pripravili zajtrk in popili kavico. Potem smo pospravili vso opremo v kombi in se podali na raziskovanje mesta. Najprej smo si pogledali rimske izkopanine v predmestju Skupi. Potem smo se z avtom odpeljali na hrib na zahodni strani Skopja, kjer je na višini 580 metrov spodnja postaja žičnice. Žicnica vozi na vrh hriba Vodno, 1060 metrov visoko, kjer je postavljen 66 metrov visok Milenijumski krst. Z gondolo smo se odpeljali na vrh in uživali v prelepem razgledu na celotno mesto. Ker je žičnica peljala nazaj šele ob 11.uri, sem se do avta na sredi hriba odpravil kar peš in tja prišel še pred ostalimi tremi, ki so počakali na gondolo.

Med tem je Aleksa poklical prvi sekretar slovenske ambasade, prekmurski rojak s primkom Hajduk. Povedal nam je, da nas bo veleposlanik lahko sprejel že ob 12.uri in ne šele po 16.uri, kot je bilo prvotno dogovorjeno. Zato smo kar takoj odhiteli proti stavbi veleposlaništva, ki stoji na Vodnjanski ulici (sedaj Ulica matere Tereze).  Pred stavbo je že bil parkiran veleposlanikov mercedes. Varnostnik pred ambasado nam je pobral osebne izkaznice in vzel  tudi fotoaparate, ker fotografiranje v objektu in pred njim ni dovoljeno. Nato je obvestil tajnico veleposlaništva, da čakamo na sprejem. Po nekaj minutah čakanja nas je tajnica sprejela in peljala v pisarno veleposlanika. 

Branko ga je seznanil z namenom naše poti in mu na kratko opisal naše potovanje. Izročil mu je majico z napisom društva Stari Hrast in maskoto Hrastkom, steklenico dišečega traminca in tudi slivovko, da bi lažje mislil na Slovenijo v tujih krajih. Veleposlanik Branko Rakovec se je zahvalil za prejeta darila in si takoj oblekel podarjeno majico z maskoto društva. Potem je varnostniku ukazal, naj nam vrne fotoaparate in se vneto slikal z nami.

Po krajšem klepetu smo dobili na mizo še kavice. Gospod Hajduk nam je povedal, da so prejšnji dan reševali konzularni zaplet, ki sta ga povzročila dva slovenska kolesarja. Bal se je, da bomo imeli tudi mi enake težave kot onadva in si je kar oddahnil, ko smo mu povedali, da smo mejo prestopili na avtocesti in to brez težav. Omenjena dva kolesarja sta namreč pripeljala na mejno črto po stari cesti in prišla na mejni prehod, ki ne deluje več.  Tam sta prestopila mejo. Potem sta se napotila na prvo policijsko postajo in zahtevala, da jima v potni list odtisnejo žig, s katerim bi dokazala, da sta resnično prikolesarila v Makedonijo. Policisti pa so ju prijavili sodniku za prekrške zaradi ilegalnega vstopa v državo. In sodnik za prekrške jima je izrekel kazen izgona iz države v  12 urah. Konzularni oddelek veleposlaništva je komaj izposloval, da nista plačala še denarne kazni. Nas tri kolesarje je tovrstnih težav rešil Darko, ki je še pravočasno izvrtal podatek, kako je treba vstopiti v Makedonijo. Hvala ti, Darko! Morda bi se še danes premetavali po trdih posteljah v makedonskem zaporu, če ti ne bi tako dobro skrbel za logistično podporo.

Po tem prijetnem pomenku smo se počasi poslovili od prijaznega osebja veleposlaništva in se odpravili na potepanje po Skopju. Uradni del naše odprave je bil s tem uspešno zaključen in mirne duše smo se lahko podali na turistični del potovanja.   To pa je že druga zgodba….